Hrvaška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Republika Hrvaška
Republika Hrvatska
Zastava Hrvaške Grb Hrvaške
Zastava
HimnaLijepa naša domovino
Naša lepa domovina

Lega Hrvaške
Lega  Hrvaške  (oranžno)

na Evropski celini  (belo)  —  [Legenda]

Glavno mesto
(in največje mesto)
Zagreb
45°48′N, 16°0′E
Uradni jeziki hrvaščina[1]
Demonim Hrvàt, Hrvatíca
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Kolinda Grabar-Kitarović
 -  predsednik vlade: Andrej Plenković
Ustanovitev
 -  ustanovitev: v prvi polovici 7. stoletja 
 -  srednjeveška vojvodina: 4. marca 852 
 -  neodvisnost: 21. maja 879 
 -  povzdignjenje v kraljestvo: 925 
 -  unija z Madžarsko: 1102 
 -  pridružitev Habsburškemu cesarstvu: 1. januarja 1527 
 -  neodvisnost od Avstro-Ogrske:
29. oktobra 1918 
 -  pridružitev Jugoslaviji (soustanoviteljica):
1. decembra 1918 
 -  razglasitev neodvisnosti: 25. junija 1991 
Vstop v EU 1. julija 2013
Površina
 -  skupaj: 56,542 km² (126.
 -  voda (%): 0,2
Prebivalstvo
 -  ocena jul. 2015: 4.464.844[2] (114.)
 -  štetje 2011: 4.284.889 
 -  gostota: 79/km² (109.)
BDP (PKM) ocena jul. 2015
 -  skupaj: 89,674 milijard USD[3] (68.)
 -  na prebivalca: 21.169[3] (50.)
BDP (nominalno) ocena jul. 2015
 -  skupaj: 48.874 milijard USD (IMF))[3] 
 -  na prebivalca: 11.537 USD (IMF)[3] 
Gini (2005) 29 (nizek
HDI (2014) Rast 0,812[4] (visok) (42.)
Valuta kuna (HRK)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .hr
Klicna koda +385
1 V Istri tudi italijanščina, sicer pa v občinah z manjšinskim prebivalstvom tudi srbščina, madžarščina, češčina, slovaščina itd.

Hrvaška, uradno Republika Hrvaška (hrvaško Republika Hrvatska, O tem zvoku poslušaj ), je suverena država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Glavno mesto je Zagreb, ki tvori posebno administrativno območje, skupaj z dvajsetimi ostalimi upravnimi enotami, županijami. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594 km2 in ima sicer raznoliko, vendar večinoma celinsko in mediteransko podnebje. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni in zahodni del pa se končujeta na obali Jadranskega morja. Na severu in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno Goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1.778 km,[5] ob njej pa leži tudi več kot 1.000 otokov. Prebivalstvo države znaša 4.28 milijona, večino od tega so Hrvati, prevladujoča veroizpoved pa je rimokatoliška. Številčno najpomembnejša manjšina so prebivalci srbske narodnosti.[6]

Hrvati so na ozemlje sedanje Hrvaške prispeli v začetku 7. stoletja. Državo so do 9. stoletja organizirali v dve vojvodstvi. Tomislav je postal kralj leta 925 in s tem Hrvaško povzdignil v kraljestvo. Hrvaško kraljestvo je ohranilo samostojnost skoraj 200 let (925–1102) in doseglo svoj vrh v času kraljev Petra Krešimirja IV. in Dimitrija Zvonimirja. Leta 1102 je Hrvaška vstopila v personalno unijo z Madžarsko. Leta 1527 je v vihri vojne z otomanskim imperijem hrvaški parlament okronal Habsburga Ferdinanda I. kot hrvaškega kralja. Po prvi svetovni vojni je leta 1918 Hrvaška postala del nepriznane države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala na pogorišču Avstro-Ogrske, nato pa še Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in nato Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno je obstajala fašistična Neodvisna država Hrvaška. Po vojni je Hrvaška postala ustanovni član in federalna enota (republika) najprej Federativne, nato pa Socialistične federativne republike Jugoslavije. Junija 1991 je skupaj s Slovenijo razglasila neodvisnost, ki je v veljavo stopila 8. oktobra istega leta. Navkljub neodvisnosti pa se je Hrvaška še štiri leta zatem s srbskimi in jugoslovanskimi (para)vojaškimi silami z orožjem borila za suverenost nad svojim celotnim ozemljem (glej: vojna na Hrvaškem). Spori in spopadi so se za diplomatsko mizo zaključil šele leta 1995 s podpisom daytonskega sporazuma med Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino.

Hrvaška je unitarna država, republika s parlamentarno demokracijo. Mednarodni denarni sklad Hrvaško definira kor državo v razvoju, Svetovna banka pa kot visokodohodkovno gospodarstvo. Hrvaška je članica Evropske unije (od 2013), NATO-a, Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije ter ustanovni član Sredozemske zveze. Kot aktivni član OZN ter njenih mirovnih sil je sodelovala v Afganistanu ter v letih 2008-2009 delovala kot nestalna članica Varnostnega sveta pri OZN.

Storitveni sektor je v hrvaškem gospodarstvu prevladujoče dejavnost (70% BDP), sledita mu industrija (25 % BDP) in kmetijstvo (5% BDP in 14% prebivalstva).[7] Pomemben storitveni sektor je (zlasti poletni) turizem,[8] saj se Hrvaška uvršča med dvajset najpriljubljenejših območij na svetu.[9] Hrvaško je recesija v letih 2009-2015 močno prizadela, z ne preveč optimističnimi obeti v prihodnje. Za Hrvaško je Slovenija po obsegu tretji zunanjetrgovinski partner (tako pri izvozu kot uvozu).[10] Najpomebnejši Hrvaški zunanjetrgovinski partner so države EU, zlasti Italija in Nemčija, pomembno pa je tudi sodelovanje z BiH. Prisotnost državne regulative v gospodarstvu ter proračunska potrošnja sta še vedno visoka.

Hrvaška prebivalcem zagotavlja splošno dostopen zdravstveni in brezplačni osnovnošolski in srednješolski šolski sistem. Eden glavnih prebivalstvenih izzivov trenutne Hrvaške je nizka rodnost, izseljevanje mladih ter staranje preostalega prebivalstva.[11]

Etimologija

Branimirjev napis je najstarejši ohranjeni spomenik, ki vsebuje zapis o hrvaškem srednjeveškem vladarju kot hrvaškem vojvodi.

Ime Hrvaške izhaja iz srednjeveške latinske besede Croātia – v primerjavi z DUX CRUATORVM [sic] ("Vojvoda Hrvatov") izpričano v Branimirjevem napisu, ki je sam po sebi izpeljanka severozahodno slovanskega *Xrovat-, z tekočo metatezo, najverjetneje iz skupno slovanskega obdobja *Xorvat-, in še prej najverjetneje iz proto-slovanskega *Xarwāt- (*Xъrvatъ) ali *Xŭrvatŭ (*xъrvatъ).[12]

Tanajska plošča B (po grškem naselju Tanais v Donovi delti), označeno je ime Khoroáthos.

Izvor imena je nejasen, vendar je najverjetneje gotski ali indo-arijanski izraz za slovanska plemena.[13] Najstarejši ohranjeni zapis hrvaške oznake za ljudstvo *xъrvatъ je iz Baške plošče v obliki zvъnъmirъ kralъ xrъvatъskъ ("Zvonimir, hrvaški kralj").[14]

Prva omemba latinskega imena je pripisana listini vojvode Trpimirja I. iz leta 852. Original je izgubljen, ohranjen je le prepis iz 1568, kar vodi k dvomom o resničnosti trditve.[15] Najstarejši ohranjeni zapis v kamnu je z Branimirjevega napisa iz 9. stoletja (ki so ga našli v bližini današnjega Benkovca), kjer vojvodo Branimirja naslavljajo z nazivom Dux Cruatorvm. Točen datum nastanka ni gotov, splošno pa velja, da je najverjetneje iz obdobja med letoma 879 in 892, kar sovpada z obdobjem Branimirjeve vladavine.[16]

Zgodovina

Prazgodovina in zgodnja antika

Muzej neandertalca v Krapini
Puljski amfiteater

Ozemlje sedanje Hrvaške je bilo poseljeno že v prazgodovini. Izkopavanja v severni Hrvaški so razkrila fosilne ostanki neandertalcev, ki izhajajo iz obdobja srednjega paleolitika. Najbolj znano ter najbolje predstavljeno nahajališče se nahaja v Krapini (t.i. krapinski človek).[17][18] V vseh hrvaških regijah so našli tudi ostanke neolitskih in kalkolitskih kultur.[19] Največji del najdišč leži v rečni dolinah severne Hrvaške, med njimi so najbolj znane lasinjska kultura, vučedolska kultura in badenska kultura.[20][21][22] Iz železne dobe izhajajo ostanki ilirske halštatske kulture in keltske kulture.[23]

Obdobje Grkov in Rimljanov

Baška plošča, najstarejši ohranjeni zapis glagolice.
Prihod Hrvatov na Jadran slikarja Otona Ivekovića.

Precej kasneje so območje poselili Liburnijci in Iliri, medtem ko prve grške kolonije zasledimo na otokih Hvar (Pharos), Korčula (Melaina Korkyra)[24] in Vis (Issa).[25] Leta 9 našega štetja je ozemlje današnje Hrvaške postalo del Rimskega imperija (rimska provinca Dalmatia). Cesar Dioklecijan je po upokojitvi leta 305 zgradil na mestu današnjega Splita zgradil palačo, katere ostanki so vidni še danes; v Puli pa še vedno stoji zelo ohranjen rimski amfiteater.[26]

V 5. stoletju je eden zadnjih vladarjev Zahodno rimskega cesarstva, Julius Nepos, svojemu cesarstvu vladal iz splitske palače.[27] Obdobje se zaključi z vdori Avarov in Hrvatov v prvi polovici 7. stoletja, med katerimi so bila uničena skoraj vsa rimska mesta. Romanski staroselci so se umaknili v mesta na obali, otokih in gorah. Tako je mesto Dubrovnik nastalo iz preživelih iz mesta Epidaurum (današnji Cavtat).[28]

Prihod Hrvatov in srednji vek

Etnogeneza Hrvatov je nezanesljiva in jo razlaga več teorij, med katerima sta v ospredju slovanska in iranska.[29] Najširše sprejeta, slovanska, govori o selitvi Belih Hrvatov z območja Bele Hrvaške v obdobju preseljevanja ljudstev. Nasprotno, iranska teorija govori o iranskem izvoru na osnovi plošče iz Tanaisa, kjer so v grščini zapisana imena Χορούαθ[ος], Χοροάθος in Χορόαθος (Khoroúathos, Khoroáthos, and Khoróathos) in njihova razlaga kot imena za Hrvate.[30]

V obdobju kneza Trpimirja so predniki Hrvatov verjetno doživeli razširitev tako na kopnem kot na morju
Kneževina Hrvaška (približno 850 AD) je bila vazalna država tako Frankom kot Bizantincem, dokler leta 879 knez Branimir ni od papeža Janeza VIII. prejel priznanja kot samostojni vladar.

Slovanski predniki današnjih Hrvatov in ostali Južni Slovani naj bi se ustalili na sedanjem območju tik pred začetkom 7. stoletja ali, po drugi teoriji, nekje do 9. stoletja. Hrvaška je bila prvič omenjena v frankovskih in bizantinskih kronikah v 9. stoletju, njene meje pa je prvi opisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v 10. stoletju v delu De Administrando Imperio.[31] Nastali sta dve kneževini, Panonija (s sedežem v Sisku) in Hrvaška (s sedežem v Ninu.[32]), ki sta jima vladala Ljudevit in Borna, kot v svojih kronikah navaja Einhard v letu 818. Najvišji položaj v zgodnji hrvaški državi je zasedal knez, ki so ga izvolile pomembne hrvaške družine. Od začetka 10. stoletja pa je nosil naziv kralj, krona je postala nato dedna in večina poglavarjev v naslednjih 300 letih je izhajala iz dinastije Trpimirovićev. Od pogodbe v Aachnu v letu 812, ki je končala vojno med vzhodnim in zahodnim cesarjem, je Hrvaška postala vazalna država Karla Velikega in njegovih naslednikov.

Frankovska nadvlada se je končala med vladanjem kneza Mislava dve desetletji kasneje. V tem času se je območje med Savo in Dravo, poznano kot Spodnja Panonija, kasneje Slavonija, razvilo v kneževino pod svojimi domačimi knezi.[33] Prvi domači hrvaški kralj, ki ga je priznal papež, deloma po svojih močeh in sposobnostih, deloma pa zaradi nemoči zahodnih vladarjev, je bil knez Branimir, ki je priznanje papeža Janeza VIII. prejel 7. junija 879.[16]

Po Konstantinu VII. naj bi se pokristjanjevanje začelo v 7. stoletju, vendar teorija ni sprejeta in se pokristjanjevanje običajno povezuje z 9. stoletjem.[34]

Dubrovniško obzidje je varovalo pomorsko mestno državo Republike Raguse.
Kronanje prvega hrvaškega kralja Tomislava slikarja Otona Ivekovića

Posebno mesto v hrvaški zgodovini so zasedali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšen položaj je bil v obdobju kralja Tomislava, ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj (v pismu papeža Janeza X., s katerim hrvaško kraljestvo datiramo v leto 925), ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije, in Štefana Držislava (969 - 997). Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (1054 - 1074) in Dimitrija Zvonimirja (1075–1089) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se je s tem ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg.[35] Ko je kralj Stjepan II. umrl leta 1091 in s tem postal zaključil dinastijo Trpimirovićev, je ogrski kralj Ladislav I. v imenu svoje sestre Helene, žene Dimitrija Zvonimirja, zahteval hrvaško krono. Odpor tej zahtevi je vodil do bitke na Gvozdu (sedaj Petrovi gori) 1097, katere končni rezultat - poraz Hrvatov in smrt kralja Petra Svačića - je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana za kralja Hrvaške in vstop v personalno unijo z Ogrsko; kralja je formalno izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal sabor in ban, Hrvaška pa je bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Ogrske.[36]

Dalmatinska mesta so bila predmet beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu je Beneška republika do leta 1428 prevzela oblast nad Zadrom i Rabom, (ne pa tudi nad Raguzo-Dubrovnikom), toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir (kasneje Zrinski) pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečanom, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 1409 - 1480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.

Habsburška monarhija in Avstro-Ogrska

Hrvaški ban Nikola Šubić Zrinski je zaradi svoje obrambe Szigetvárja leta 1566 med otomanskimi vdori narodni heroj tako za Hrvaško kot za Madžarsko.

Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v Kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako pa je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. Hrvaški poraz v bitki na Krbavskem polju v Liki leta 1493 in madžarski poraz v bitki pri Mohaču (1526) in smrt kralja Ludvika II. sta vnesli potrebo po izvolitvi novega vladarja. Hrvaško plemstvo je videlo edino upanje zoper Turke v podpori s strani Habsburžanov. Zato se je hrvaški parlament leta 1527 zbral v Cetini in izbral nadvojvodo Ferdinanda za kralja Hrvaške (1.1.1527), pod pogojem, da bo hrvaško varoval pred otomanskim imperijem in hkrati ohranil njene politične pravice.[37][38] V tem obdobju se je uveljavilo plemstvo iz družin Frankopan in Zrinski, iz katerih so nato v prihodnosti izšli številni bani.[39] Madžarsko plemstvo pa je podpiralo Ivana Zapoljo, člana plemiške družine iz Slavonije in po obdobju državljanske vojne je bil Ferdinand tudi s strani madžarskega plemstva potrjen za novega kralja. Habsburžani so tako vladali obema državama vse do leta 1918. V 16. stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina.

Habsburška politika je pripeljala do upora vidnejšega hrvaškega in madžarskega plemstva, katerega cilj je bilo svobodno hrvaško kraljestvo v vazalnem odnosu do Osmanskega imperija. Zrinsko-Frankopanski upor je bil odkrit in zatrt, njegovi voditelji pa leta 1671 obglavljeni, Turkom pa odprta pot za obleganje Dunaja 1683.

V tem obdobju je prišlo tudi do znatnih demografskih sprememb. Hrvati so bežali v Avstrijo in sedanji gradiščanski Hrvati so njihovi neposredni potomci.[40] Da bi nadomestili bežeče prebivalstvo, so Habsburžani povabili krščansko prebivalstvo Bosne in Srbije. Dolžnost teh svobodnih poljedelskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov; po verski pripadnosti so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi kot Vlahi. Srbske migracije v to področje so dosegle vrhunec med velikimi srbskimi migracijami leta 1690 in v letih 1737–39.[41] Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške, so bili že pod Benečani naseljeni na območje Dalmacije srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino. Uspešna vojna proti Turkom (npr. bitka pri Sisku leta 1593, kjer so sodelovali tudi Slovenci pod vodstvom Andreja Turjaškega) se je končala s pogodbo v Sremskih Karlovcih (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718; ta ureja mejo med Mletsko republiko in Turčijo), nekateri deli Hrvaške in Slavonija so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj enake vse do danes.

Ban Josip Jelačić se je bojeval proti madžarski revoluciji v letih 1848 in 1849.

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva, omogočilo priti do madžarske krone. Hrvaško plemstvo je novo cesarico podprlo; Hrvaški je zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779, cesarica pa se je za podporo oddolžila z ugodnostmi in pravicami za Hrvaško.

V času Napoleonovih vojn sta tako Mletska kot Dubrovniška republika izgubili svojo neodvisnost, Francozi pa so zasedli ozemlje pod Beneškim nadzorom in leta 1809 je ozemlje postalo del Ilirskih provinc s sedežem v Ljubljani.[38] Kot odgovor je britanska mornarica z otoka Visa izvajala blokado Jadranskega morja, ki je vodila do bitke pri Visu leta 1811.[42] Ilirske province so Avstrijci zavzeli leta 1813 in so po Dunajskem kongresu 1815 postale del Avstrijskega cesarstva. S tem so se vsa ozemlja osrednje in primorske Hrvaške zopet združila pod isto krono.[43]

1830. in 1840. so bila leta romantičnega nacionalizma, ki so navdihovala hrvaški nacionalni preporod, t.i. ilirsko gibanje, politično in kulturno gibanje, ki je zagovarjalo enotnost vseh južnih Slovanov v cesarstvu. Glavni cilj gibanja je bil uveljavitev standardnega slovanskega jezika kot protiutež madžarščini, skupaj z spodbujanjem hrvaške literature in kulture.[44] Med madžarsko revolucijo leta 1848 je bila Hrvaška na avstrijski strani, ban Josip Jelačić je leta 1849 pomagal poraziti madžarske sile in s tem spodbudil obdobje germanizacije.[45]

Do 1860. so posledice neuspešne germanizacije v cesarstvu postale vidne, kar je vodilo do avstrijsko-madžarskega kompromisa leta 1867 in nastanka personalne unije med Avstrijskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom; ob takrat oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko. Dogovor je določal preoblikovanje Hrvaške v enotno državo, z združenima kraljestvoma Hrvaška in Slavonija, z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva.[46] Kraljestvo Dalmacija je bilo pod avstrijskim nadzorom, medtem ko je Reka obdržala status Corpus separatum, uveljavljenem leta 1779.[36]

Ko je Avstro-Ogrska na podlagi Berlinskega dogovora iz leta 1878 okupirala Bosno in Hercegovino, je bilo do takrat obmejno vojaško področje leta 1881 zopet podrejeno neposredno hrvaškemu parlamentu[38], v skladu z hrvaško-madžarskim dogovorom.[47][48] Obnovljene napore za ponovno uveljevitev velike Avstrije s Hrvaško kot federalno enoto je ustavila prihajajoča 1. svetovna vojna.[49] Razdelitev države na Dalmacijo in ostalo Hrvaško, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je v tem obdobju povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva.

Kraljevina SHS in Jugoslavija

Stjepan Radić, vodja Hrvaške kmečke stranke in zagovornik hrvaške avtonomije od Kraljevine Jugoslavije, na parlamentarni skupščini v Dubrovniku,1928
Banovine Kraljevine Jugoslavije med 1929 in 1939 - Hrvaška je bila razdeljena na več banovin
Z ustanovitvijo Hrvaške banovine 1939 je oblast želela rešiti hrvaško vprašanje v Jugoslaviji.

29. oktobra 1918 je hrvaški parlament (Sabor) razglasil neodvisnost in sprejel odločitev o pridružitvi novo ustanovljeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov,[37] ki je, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. Država je nato 1. decembra 1918 vstopila v unijo z Kraljevino Srbijo in oblikovala Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedežem v Beogradu.[50] Hrvaški sabor v resnici ni nikoli pisno potrdil združitve s Srbijo in Črno goro.[37] Vidovdanska ustava iz leta 1921 je državo opredelila kot unitarno, razpust sabora pa je skupaj z brisanjem administrativnih meja dejansko zaključila obdobje hrvaške samostojnosti. Hrvaška je bila administrativno ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Novi ustavi je nasprotovala najštevilčnejša hrvaška stranka, Hrvaška seljaćka stranka (HSS; Hrvaška kmečka stranka) pod vodstvom Stjepana Radića.[51]

Politični položaj se je še poslabšal leta po Radićevem umoru v državnem parlamentu, kar je privedlo do uvedbe diktature kralja Aleksandra januarja 1929.[52] Diktature je sicer formalno bilo konec 1931, ko je kralj uveljavil še bolj unitarno ustavo, država pa je dobila manj z narodi povezano novo ime: Kraljevina Jugoslavija.[53] Hrvaške politične stranke so v obdobju kraljeve diktature delovale v opoziciji. HSS, ko jo je sedaj vodil Vladko Maček, je še naprej zagovarjala federalizacijo, kar je na koncu, ob naraščajoči grožnji 2. svetovne vojne, avgusta 1939 privedlo do dogovora princa Pavla z Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičem - dogovor Cvetković–Maček - in s tem do avtonomije Banovine Hrvaške. Jugoslovanska vlada je zadržala nadzor nad obrambo, notranjo varnostjo, zunanjimi zadevami, trgovino in transportom, ostale stvari pa prenesla na Sabor in s strani kralja imenovanega bana.[54]

Neodvisna država Hrvaška (NDH)

Obseg Neodvisne države Hrvaške med drugo svetovno vojno
Spominski park v Jasenovcu s spomenikom - okamenelim cvetom
Adolf Hitler se sreča z fasističnim diktatorjem Antejem Pavelićem po prihodu na Berghof kot del državniškega obiska, junij 1941

Ko so aprila leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede formiranja Neodvisne države Hrvaške (Nezavisna država Hrvatska) s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, dele Bosne in Hercegovine in Srem. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli Nűrnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov (ocena je, da jih je od 39.000 preživelo le 9.000) in Srbov; prišlo je do ustanovitve koncentracijskega taborišča Jasenovac ter spremembe rabe zaporov v Stari Gradiški.[55] Ocena števila med vojno s strani ustaškega režima NDH pobitih hrvaških Srbov je okoli 500.000.[56][57] Po drugi strani je ocena števila umrlih Hrvatov okoli 200.000, kar vključuje tako žrtve fašističnega režima, partizane, kot tudi medvojnih žrtev in povojnih pobojev članov kolaborantske vojske.[58][59][60]

22. junija 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina (prva v nemško zasedeni Evropi). Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu vključili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro. Tako kot v Sloveniji je tudi precejšen del Hrvatov umrlo v povojnih pobojih, od katerih se jih je zaradi umikanja kolaborantskih enot NDH ter civilnega prebivalstva proti Avstriji znaten del zgodil prav na ozemlju Slovenije in bližnje okolice(Tezno pri Mariboru, Pliberk, Teharje, Barbarin rov, ....). [61]

Hrvaška kot del socialistične Jugoslavije

Josip Broz Tito je vodil SFR Jugoslavijo od 1944 do 1980; na sliki na obisku v rojstnem Kumrovcu, Hrvaško Zagorje, 1961
Grb Socialistične republike Hrvaške

Po koncu 2. svetovne vojne je Hrvaška postala enostrankarska socialistična federalna enota (republika) SFR Jugoslavije, v kateri je bila na oblasti Komunistična stranka Hrvaške. Znotraj federacije je uživala določeno stopnjo samostojnosti. Leta 1967 so hrvaški pisci in jezikoslovci objavili Izjava o statusu in imenu standardnega hrvaškega jezika, s čemer so želeli doseči večjo samostojnost hrvaščine.[62] Izjava je prispevala k razvoju narodnega gibanja za večje človekove pravice in decentralizacijo jugoslovanskega gospodarstva, ki je doseglo vrhunec z Hrvaško pomladjo leta 1971. Politični nasprotniki so gibanje imenovali MASPOK (masovni pokret). Gibanje je na koncu zadušilo jugoslovansko vodstvo.[63] Kljub vsemu je jugoslovanska ustava iz leta 1974 zveznim enotam podelila večjo samostojnost in s tem pravzaprav izpolnila cilje hrvaške pomladi ter pripravila pravno osnovo za neodvisnost federalnih enot.[64]

Po smrti jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita leta 1980 se je politično stanje v Jugoslaviji poslabšalo, mednarodnostne napetosti pa je še podžgal Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti (1986) in prevrati v Vojvodini, Kosovu in Črni gori (1989).[65][66]

Samostojna država

Prizor iz vojne hrvaške vojne za neodvisnost - tank T-55 jugoslovanske ljudske armade
Franjo Tuđman je bil prvi demokratično izvoljeni hrvaški predsednik.

Januarja 1990 se je Komunistična stranka Jugoslavije razdrobila po narodnostnih linijah, pri čemer je hrvaški del zahteval ohlapnejšo federacijo.[67] Istega leta so na Hrvaškem izpeljali prve večstrankarske volitve po koncu 2. svetovne vojne, po katerih je zmaga Franje Tuđmana še dodatno zaostrila mednarodnostna nasprotja. Po desetletjih je ponovno začel delovati svobodno izvoljen parlament, sabor.[68] Kmalu po volitvah je parlament junija 1991 razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoč se tudi na dejstvo, da Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti obstaja že več kot 11 stoletij (z izjemo 15 letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji). Neodvisnost je v veljavo stopila 8. oktobra 1991.

Nekateri izmed hrvaških Srbov so po tem zapustili sabor in razglasili neodvisnost območij, ki so kmalu postala znana kot nepriznana Republika Srbska krajina, s čemer so hoteli doseči polno neodvisnost teh območij od Hrvaške.[69][70] Navkljub neodvisnosti pa se je Hrvaška še štiri leta zatem s srbskimi in jugoslovanskimi (para)vojaškimi silami z orožjem borila za suverenost nad svojim celotnim ozemljem (glej: vojna na Hrvaškem).[71] Leta 2013 je Hrvaška postala polnopravna članica Evropske unije.

Geografija

Topografska karta Hrvaške

Hrvaška leži v stičišču Srednje in Jugovzhodne Evrope. Meji na Slovenijo in Italijo (morska meja) na severozahodu, Madžarsko na severovzhodu , Srbijo na vzhodu, Bosno in Hercegovino na jugovzhodu, Črno goro na skrajnem jugozahodu ter Jadransko morje na jugozahodu. Večina ozemlja se razteza med geografskima širinama 42° in 47° severno in dolžinama 13° in 20° vzhodno. Del ozemlja na skrajnem jugu okoli Dubrovnika je praktično eksklava, ki je z ostalim ozemljem povezana le preko teritorialnih voda, na kopnem pa dostop seka ozemlje kratke obale Bosne in Hercegovine pri Neumu. [72] Do tega ozemlja je trenutno brez prečkanja meja moč priti preko trajektne povezave Ploče - Trpanj na polotoku Pelješac; na Pelješac pa je Hrvaška pričela graditi tudi most.

Ozemlje obsega 56.594 km², od tega 56.414 km² kopna in 128 km² celinskih voda. Po površini je 127. država na svetu.[73] Nadmorska višina se giblje od vrhov v Dinarskem gorovju z najvišjim vrhom Dinara (1831 m) blizu meje z Bosno in Hercegovino[73] na jugu do obale Jadranskega morja, ki se razteza po celotni jugozahodni meji. Hrvaški obalo zaznamuje več kot 1000 otokov in otočkov različnih velikosti, od katerih je stalno naseljenih le 48. Največja otoka sta Cres in Krk,[73] vsak z okoli 405 km².

Gričevnati severni deli Hrvaškega Zagorja in ravnice Slavonije na vzhodu, ki je del Panonske nižine, so prepredene z večjimi rekami, kot so Donava, Drava, Kupa, inSava. Donava, druga najdaljša evropska reka, teče skozi mesto Vukovar na skrajnem vzhodu in predstavlja mejo s Srbijo. Osrednja in južna območja ob jadranski obali sestavljajo nižja gorovja in gozdnata višavja.

Kraška območja sestavljajo približno polovico Hrvaške in so zlasti prevladujoča na območju Dinarskega gorovja. [74] Na tem območju je tudi precej kraških podzemnih jam, izmed katerih je 49 globjih od 250 m, 14 od njih globjih od 500 m in 3 globje od 1000 m. Najbolj znana hrvaška jezera so Plitvička jezera, sistem 16 jezer s slapovi, ki jezera povezujejo preko pregrad iz dolomita in apnenca. Jezera so znana po svoji značilnih barvah, ki se raztezajo od turkizne do globoko zelene, sive ali modre.[75]

Naravni viri, ki so na voljo v količinah, primernih za gospodarsko izkoriščanje, vključujejo nafto, premog, boksit, manj kvalitetno železovo rudo, kalcij, apno, naravni asfalt, siliko, glino, sol in hidroenergijo.[73]

Biotska raznovrstnost

Hrvaško lahko zaradi podnebja in oblike površja razdelimo na več ekopodročij. Zaradi tega dejstva je z vidika biotske raznovrstnosti ena izmed najbolj bogatih evropskih držav. Na hrvaškem ozemlju so zastopani štirje tipi biogeografskih področij: mediteranski ob morski obali in v neposrednem zaledju, alpski po večini Gorskega Kotarja, panonski ob Dravi in Donavi, ter celinski v ostalih predelih. Med bolj opaznimi so kraški habitati s podvodnim okoljem, kot npr. v reki Zrmanji in Krki, ter s podzemnimi habitati.

Lesena pot skozi naravni park Kopački Rit v Slavoniji

UNESCO-va svetovna dediščina

Na UNESCO-vo listo svetovne dediščine so uvrščeni:[76]

Upravna delitev

Hrvaška je upravno razdeljena na 20 administrativnih enot, imenovanih županije, glavno mesto je Zagreb, ki pa ima poseben status.

Hrvaške županije
Županija Sedež Površina (km2) Prebivalstvo po
popisu leta 2011
Zastava bjelovarsko bilogorske zupanije.gif Bjelovar-Bilogora / Bjelovarsko-bilogorska županija Bjelovar 2.652 119.743
Flag of Brod-Posavina County.svg Brod-Posavina / Brodsko-posavska županija Slavonski Brod 2.043 158.559
Flag of Dubrovnik-Neretva County.png Dubrovnik-Neretva / Dubrovniško-neretvanska županija Dubrovnik 1.783 122.783
Zastava Istarske županije.svg Istra / Istrska županija Pazin 2.820 208.440
Flag of Karlovac county.svg Karlovac / Karlovška županija Karlovac 3.622 128.749
Flag of Koprivnica-Križevci County.png Koprivnica-Križevci / Koprivniško-križevska županija Koprivnica 1.746 115.582
Flag of Krapina-Zagorje-County.svg Krapina-Zagorje / Krapinsko-zagorska županija Krapina 1.224 133.064
Flag of Lika-Senj County.png Lika-Senj / Ličko-senjska županija Gospić 5.350 51.022
Medjimurje-flag.gif Međimurje / Medžimurska županija Čakovec 730 114.414
Zastava Osječko-baranjske županije.png Osijek-Baranja / Osješko-baranjska županija Osijek 4.152 304.899
Flag of Požega-Slavonia County.png Požega-Slavonia / Požeško-slavonska županija Požega 1.845 78.031
Flag of Primorje-Gorski Kotar County.png Primorje-Gorski Kotar / Primorsko-goranska županija Reka 3.582 296.123
Flag of Sisak-Moslavina County.png Sisak-Moslavina / Sisaško-moslavaška županija Sisak 4.463 172.977
Flag of Split-Dalmatia County.svg Split-Dalmacija / Splitsko-dalmatinska županija Split 4.534 455.242
Flag of Šibenik-Knin County.png Šibenik-Knin / Šibensko-kninska županija Šibenik 2.939 109.320
Flag of Varaždin County.png Varaždin / Varaždinska županija Varaždin 1.261 176.046
Flag of Virovitica-Podravina County.png Virovitica-Podravina / Virovitiško-podravska županija Virovitica 2.068 84.586
Flag of Vukovar-Syrmia County.svg Vukovar-Srem / Vukovarsko-sremska županija Vukovar 2.448 180.117
Flag of Zadar County.png Zadar / Zadarska županija Zadar 3.642 170.398
Zagreb County.png Zagreb / Zagrebška županija Zagreb 3.078 317.642
Flag of Zagreb.svg Zagreb Zagreb 641 792.875

Demografija

Razširjenost Srbov kot največje manjšine

Prebivalstvo

Ob popisu prebivalstva leta 2011 je Republika Hrvaška štela 4.284.889 prebivalcev. Prebivalci so Hrvati (90,42%),[6] med pomembnejše etnične skupnosti v državi pa sodijo še:

Eden glavnih prebivalstvenih izzivov trenutne Hrvaške je nizka rodnost, izseljevanje mladih ter staranje preostalega prebivalstva. Tako naj bi se po nekaterih ocenah do leta 2050 število prebivalcev zmanjšalo kar za 17%.[11]

Največja mesta

Hrvaška mesta po številu prebivalstva

Zagreb
Zagreb
Split
Split
Rijeka
Rijeka
Osijek
Osijek

Št. Mesto Županija Mestno prebivalstvo Prebivalstvo z zaledjem prikaži · pogovor · uredi · zgodovina

Zadar
Zadar
Pula
Pulj
Slavonski Brod
Slavonski Brod
Karlovac
Karlovac

1 Zagreb Mesto Zagreb 688.163 790.017
2 Split Splitsko-dalmatinska županija 167.121 178.102
3 Reka (Rijeka) Primorsko-goranska županija 128.314 128.624
4 Osijek Osješko-baranjska županija 83.104 108.048
5 Zadar Zadarska županija 71.471 75.082
6 Pulj (Pula) Istrska županija 57.460 57.460
7 Slavonski Brod Brodsko-posavska županija 53.531 59.143
8 Karlovac Karlovška županija 46.833 55.705
9 Varaždin Varaždinska županija 38.839 46.946
10 Šibenik Šibensko-kninska županija 34.302 46.332
11 Sisak Sisaško-moslavaška županija 33.332 47.768
12 Vinkovci Vukovarsko-sremska županija 32.032 35.312
13 Velika Gorica Zagrebška županija 31.553 63.517
14 Dubrovnik Dubrovniško-neretvanska županija 28.434 42.615
15 Bjelovar Bjelovarsko-bilogorska županija 27.024 40.276
16 Vukovar Vukovarsko-sremska županija 26.486 27.683
17 Koprivnica Koprivniško-križevska županija 23.955 30.854
18 Solin Splitsko-dalmatinska županija 20.212 23.926
19 Zaprešić Zagrebška županija 19.644 25.226
20 Požega Požeško-slavonska županija 19.506 26.248
Vir: Popis prebivalstva 2011[77]



Religija

Hrvaška je večinsko katoliška država. Ob popisu leta 2011 se je 86,3 % prebivalcev izreklo za rimokatolike, 4,4 % za pravoslavce, za ostale kristjane 0,3 %, za agnostike 5 % prebivalcev in za muslimane 1,5 %.

Pravoslavci v večini pripadajo srbski etnični manjšini, za muslimane pa se opredeljujejo Bošnjaki in Albanci, živeči na Hrvaškem.

Opombe in sklici

  1. Croatia: History, Geography, Government, and Culture — Infoplease.com
  2. "The World Factbook". CIA. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 "Report for Selected Country Groups and Subjects" (angleščina). IMF. 2015. Pridobljeno dne 2015-07-08. 
  4. "Human Development Indicators" (angleščina). Pridobljeno dne 2014-12-06. 
  5. "Navtični vodnik slovenskega morja in obale". Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  6. 6,0 6,1 "Stanovništvo prema narodnosti po gradovima/općinama, Popis 2011." (HTML) (hrvaščina). Državni zavod za statistiku. Pridobljeno dne 13.5.2014. 
  7. "Gospodarske panoge Hrvaške". SPIRIT Slovenija. september 2015. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  8. "Tourism statistics for Croatia". Eurostat. februar 2014. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  9. "UNWTO World Tourism Barometer" (PDF). October 2007. Pridobljeno dne 23 April 2008. 
  10. "Bilateralni ekonomski odnosi Hrvaške s Slovenijo". IUS-INFO. september 2015. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  11. 11,0 11,1 "Hrvaška demografska katastrofa - najmanj otrok v sto letih". MMC-RTV SLO. 24.2.2018. Pridobljeno dne 11.7.2018. 
  12. Alemko Gluhak (1993). Hrvatski etimološki rječnik [Croatian Etymological Dictionary] (hrvaščina). August Cesarec. ISBN 953-162-000-8. 
  13. Marc L. Greenberg (april 1996). "The Role of Language in the Creation of Identity: Myths in Linguistics among the Peoples of the Former Yugoslavia" (PDF). University of Kansas. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  14. Fučić, Branko (september 1971). "Najstariji hrvatski glagoljski natpisi" [The Oldest Croatian Glagolitic Inscriptions]. Slovo (hrvaščina) (Old Church Slavonic Institute) 21: 227–254. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  15. Mužić 2007, str. 27.
  16. 16,0 16,1 Mužić 2007, str. 195–198.
  17. "Na obisku pri krapinskih neandertalcih". Planet SiOL.net. 21.11.2011. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  18. Igor Salopek (december 2010). "Krapina Neanderthal Museum as a Well of Medical Information". Acta Medico-Historica Adriatica (Hrvatsko znanstveno društvo za povijest zdravstvene kulture) 8 (2): 197–202. ISSN 1334-4366. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  19. Tihomila Težak-Gregl (april 2008). "Study of the Neolithic and Eneolithic as reflected in articles published over the 50 years of the journal Opuscula archaeologica". Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 30 (1): 93–122. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  20. "Enolitik/Slavonija". Ministarstvo kulture Republike Hrvatske. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  21. Jacqueline Balen (december 2005). "The Kostolac horizon at Vučedol". Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 29 (1): 25–40. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  22. Tihomila Težak-Gregl (december 2003). "Prilog poznavanju neolitičkih obrednih predmeta u neolitiku sjeverne Hrvatske" [A Contribution to Understanding Neolithic Ritual Objects in the Northern Croatia Neolithic]. Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (hrvaščina) (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 27 (1): 43–48. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  23. Hrvoje Potrebica; Marko Dizdar (julij 2002). "Prilog poznavanju naseljenosti Vinkovaca i okolice u starijem željeznom dobu" [A Contribution to Understanding Continuous Habitation of Vinkovci and its Surroundings in the Early Iron Age]. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu (hrvaščina) (Institut za arheologiju) 19 (1): 79–100. ISSN 1330-0644. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  24. John Wilkes (1995). The Illyrians. Oxford, UK: Wiley-Blackwell. str. 114. ISBN 978-0-631-19807-9. Pridobljeno dne 15.10.2011. ... in the early history of the colony settled in 385 BC on the island Pharos (Hvar) from the Aegean island Paros, famed for its marble. In traditional fashion they accepted the guidance of an oracle, ... 
  25. John Wilkes (1995). The Illyrians. Oxford, UK: Wiley-Blackwell. str. 115. ISBN 978-0-631-19807-9. Pridobljeno dne 3.4.2012. The third Greek colony known in this central sector of the Dalmatian coast was Issa, on the north side of the island Vis. 
  26. Edward Gibbon; John Bagnell Bury; Daniel J. Boorstin (1995). The Decline and Fall of the Roman Empire. New York: Modern Library. str. 335. ISBN 978-0-679-60148-7. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  27. J. B. Bury (1923). History of the later Roman empire from the death of Theodosius I. to the death of Justinian. Macmillan Publishers. str. 408. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  28. Andrew Archibald Paton (1861). Researches on the Danube and the Adriatic. Trübner. str. 218–219. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  29. "Znate li odakle potječe riječ 'Hrvat'? Donosimo 5 zanimljivih teorija". Croexpress.eu. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  30. Emil Heršak; Boris Nikšić (September 2007). "Hrvatska etnogeneza: pregled komponentnih etapa i interpretacija (s naglaskom na euroazijske/nomadske sadržaje)" [Croatian Ethnogenesis: A Review of Component Stages and Interpretations (with Emphasis on Eurasian/Nomadic Elements)]. Migracijske i etničke teme (hrvaščina) (Institute for Migration and Ethnic Studies) 23 (3): 251–268. ISSN 1333-2546. 
  31. Mužić 2007, str. 249–293.
  32. Dubravko Horvatć (1995). Hrvatska. Pegaz, Zagreb. str. 175. ISBN 86-7133-186-5. 
  33. Mužić 2007, str. 169–170.
  34. Antun Ivandija (april 1968). "Pokrštenje Hrvata prema najnovijim znanstvenim rezultatima" [Christianization of Croats according to the most recent scientific results]. Bogoslovska smotra (hrvaščina) (University of Zagreb, Catholic Faculty of Theology) 37 (3–4): 440–444. ISSN 0352-3101. 
  35. Lujo Margetić (januar 1997). "Regnum Croatiae et Dalmatiae u doba Stjepana II." [Regnum Croatiae et Dalmatiae in age of Stjepan II]. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest (hrvaščina) 29 (1): 11–20. ISSN 0353-295X. Pridobljeno dne 16.10.2011. 
  36. 36,0 36,1 Ladislav Heka (oktober 2008). "Hrvatsko-ugarski odnosi od sredinjega vijeka do nagodbe iz 1868. s posebnim osvrtom na pitanja Slavonije" [Croatian-Hungarian relations from the Middle Ages to the Compromise of 1868, with a special survey of the Slavonian issue]. Scrinia Slavonica (hrvaščina) (Hrvatski institut za povijest – Podružnica za povijest Slavonije, Srijema i Baranje) 8 (1): 152–173. ISSN 1332-4853. Pridobljeno dne 16.10.2011. 
  37. 37,0 37,1 37,2 "Povijest saborovanja" [History of parliamentarism] (hrvaščina). Sabor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26.7.2012. Pridobljeno dne 18.10.2010. 
  38. 38,0 38,1 38,2 Frucht 2005, str. 422–423.
  39. Márta Font (julij 2005). "Ugarsko Kraljevstvo i Hrvatska u srednjem vijeku" [Hungarian Kingdom and Croatia in the Middlea Ages]. Povijesni prilozi (hrvaščina) (Croatian Institute of History) 28 (28): 7–22. ISSN 0351-9767. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  40. "Povijest Gradišćanskih Hrvatov" [History of Burgenland Croats] (hrvaščina). Croatian Cultural Association in Burgenland. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 July 2012. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  41. John R. Lampe; Marvin R. Jackson (1982). Balkan economic history, 1550–1950: from imperial borderlands to developing nations. Indiana University Press. str. 62. ISBN 978-0-253-30368-4. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  42. Adkins & Adkins 2008, str. 359–362.
  43. Harold Nicolson (2000). The Congress of Vienna: A Study in Allied Unity: 1812–1822. Grove Press. str. 180. ISBN 978-0-8021-3744-9. Pridobljeno dne 17 October 2011. 
  44. Nikša Stančić (februar 2009). "Hrvatski narodni preporod – ciljevi i ostvarenja" [Croatian National Revival – goals and achievements]. Cris: časopis Povijesnog društva Križevci (hrvaščina) 10 (1): 6–17. ISSN 1332-2567. Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  45. Ante Čuvalo (december 2008). "Josip Jelačić – Ban of Croatia". Review of Croatian History (Croatian Institute of History) 4 (1): 13–27. ISSN 1845-4380. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  46. "Constitution of Union between Croatia-Slavonia and Hungary". H-net.org. Pridobljeno dne 16.5.2010. 
  47. Ladislav Heka (december 2007). "Hrvatsko-ugarska nagodba u zrcalu tiska" [Croatian-Hungarian compromise in light of press clips]. Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci (hrvaščina) (University of Rijeka) 28 (2): 931–971. ISSN 1330-349X. Pridobljeno dne 10.4.2012. 
  48. Branko Dubravica (januar 2002). "Političko-teritorijalna podjela i opseg civilne Hrvatske u godinama sjedinjenja s vojnom Hrvatskom 1871–1886" [Political and territorial division and scope of civilian Croatia in the period of unification with the Croatian military frontier 1871–1886]. Politička misao (hrvaščina) (University of Zagreb, Faculty of Political Sciences) 38 (3): 159–172. ISSN 0032-3241. Pridobljeno dne 20.6.2012. 
  49. Max Polatschek (1989). Franz Ferdinand: Europas verlorene Hoffnung (nemščina). Amalthea. str. 231. ISBN 978-3-85002-284-2. Pridobljeno dne 17 October 2011. 
  50. Spencer Tucker; Priscilla Mary Roberts (2005). World War I: encyclopedia, Volume 1. ABC-CLIO. str. 1286. ISBN 978-1-85109-420-2. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  51. "Parlamentarni izbori u Brodskom kotaru 1923. godine" [Parliamentary Elections in the Brod District in 1932]. Scrinia Slavonica (hrvaščina) (Croatian Institute of History – Slavonia, Syrmium and Baranya history branch) 3 (1): 452–470. November 2003. ISSN 1332-4853. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  52. Zlatko Begonja (November 2009). "Ivan Pernar o hrvatsko-srpskim odnosima nakon atentata u Beogradu 1928. godine" [Ivan Pernar on Croatian-Serbian relations after 1928 Belgrade assassination]. Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru (hrvaščina) (Croatian Academy of Sciences and Arts) (51): 203–218. ISSN 1330-0474. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  53. Cvijeto Job (2002). Yugoslavia's ruin: the bloody lessons of nationalism, a patriot's warning. Rowman & Littlefield. str. 9. ISBN 978-0-7425-1784-4. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  54. Klemenčič & Žagar 2004, str. 121–123.
  55. Josip Kolanović (November 1996). "Holocaust in Croatia – Documentation and research perspectives". Arhivski vjesnik (Croatian State Archives) (39): 157–174. ISSN 0570-9008. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  56. Midlarsky 2005, str. 131: "Memories of the mass murder of at least 500,000 Serbs by the fascist Croatian state in alliance with Nazi Germany during World War II were rekindled by Tuđman's behavior."
  57. Philip J. Cohen; David Riesman (1996). Serbia's Secret War: Propaganda and the Deceit of History. Texas A&M University Press. str. 109–110. ISBN 978-0-89096-760-7. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  58. Bogoljub Kočović (2005). Sahrana jednog mita: žrtve Drugog svetskog rata u Jugoslaviji [Burial of a Myth: World War II Victims in Yugoslavia] (srbščina). Otkrovenje. ISBN 978-86-83353-39-2. Pridobljeno dne 18 October 2011. 
  59. Philip J. Cohen; David Riesman (1996). Serbia's Secret War: Propaganda and the Deceit of History. Texas A&M University Press. str. 106–111. ISBN 978-0-89096-760-7. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  60. C.W. Bracewell, John R. Lampe (2012). "History of Croatia, World War II". Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica Inc. Pridobljeno dne 2.3.2013. 
  61. Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration. Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-3615-2. 
  62. Ivica Šute (april 1999). "Deklaracija o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika – Građa za povijest Deklaracije" [Declaration on the Status and Name of the Croatian Standard Language – Declaration History Articles]. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest (hrvaščina) 31 (1): 317–318. ISSN 0353-295X. 
  63. Vlado Vurušić (6.8.2009). "Heroina Hrvatskog proljeća" [Heroine of the Croatian Spring]. Jutarnji list (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  64. Roland Rich (1993). "Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union". European Journal of International Law 4 (1): 36–65. Pridobljeno dne 18.10.2011. 
  65. Frucht 2005, str. 433.
  66. "Leaders of a Republic In Yugoslavia Resign". The New York Times. Reuters. 12.1.1989. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 7.2.2010. 
  67. Davor Pauković (1.6.2008). "Posljednji kongres Saveza komunista Jugoslavije: uzroci, tijek i posljedice raspada" [Last Congress of the League of Communists of Yugoslavia: Causes, Consequences and Course of Dissolution] (PDF). Časopis za suvremenu povijest (hrvaščina) (Centar za politološka istraživanja) 1 (1): 21–33. ISSN 1847-2397. Pridobljeno dne 11.12.2010. 
  68. Branka Magas (13.12.1999). "Obituary: Franjo Tudjman". The Independent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  69. Chuck Sudetic (2.10.1990). "Croatia's Serbs Declare Their Autonomy". The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 11.12.2010. 
  70. Eastern Europe and the Commonwealth of Independent States. Routledge. 1998. str. 272–278. ISBN 978-1-85743-058-5. Pridobljeno dne 16.12.2010. 
  71. Goldstein, I., 2008
  72. "2010 – Statistical Yearbook of the Republic of Croatia" (PDF). Croatian Bureau of Statistics. December 2010. Pridobljeno dne 7 October 2011. 
  73. 73,0 73,1 73,2 73,3 "World Economic Outlook Database". International Monetary Fund. oktober 2007. Pridobljeno dne 9.3.2008. 
  74. Mate Matas (18.12.2006). "Raširenost krša u Hrvatskoj" [Presence of Karst in Croatia]. geografija.hr (hrvaščina). Croatian Geographic Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8.8.2012. Pridobljeno dne 18.10.2011. 
  75. "The best national parks of Europe". BBC. 28.6.2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4.8.2012. Pridobljeno dne 11.10.2011. 
  76. "UNESCO-Croatia-Properties inscribed on the World Heritage List". UNESCO. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  77. "Population in major towns and municipalities, 2011 census". 

Glej tudi

Literatura

Zunanje povezave

V slovenščini

V hrvaščiniː

V angleščiniː