Univerza v Ljubljani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Univerza v Ljubljani
Logo of the University of Ljubljana
latinsko Universitas Labacensis
Ustanovljena 1919
Tip javna univerza
Proračun 304.697.452 (2016)[1]
Rektor Igor Papič
Strokovni sodelavci
5.730 (2016)[1]
Št. študentov 40.110 (2016)[1]
Dodiplomskih 24.032 (2016)[1]
Podiplomskih 16.078 (2016)[1]
Kraj Ljubljana, Slovenija
Članstvo v združenjih The Guild, Združenje evropskih univerz
Spletna stran www.uni-lj.si

Univerza v Ljubljani (latinsko Universitas Labacensis) je najstarejša in s 40.000 študenti (v študijskem letu 2016/17[1]) največja univerza v Sloveniji.[2] Sedež - Rektorat univerze se nahaja v ožjem središču Ljubljane, v stavbi Kranjskega deželnega dvorca na Kongresnem trgu, fakultete pa se nahajajo v različnih delih Ljubljane in ena od njih, Fakulteta za pomorstvo in promet, v Portorožu.

Trenutni (44.) rektor Univerze je Igor Papič. Študenti so organizirani v krovno Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani.

Zgodovina

Sedež (rektorat) univerze

Visokošolsko izobraževanje se je  v Ljubljani začelo  že leta 1704, ko so v okviru filozofskega študija ustanovili stolici za logiko in cerkveno pravo,  1705 so ustanovili  še stolico za fiziko in matematiko, leta 1766 pa stolico  za mehaniko. Pokrivali so tudi  študij teologije v povezavi s filozofskim študijem. Ker  visokošolska ustanova v Ljubljani  ni premogla  vseh študijev,  jo danes nekateri imenujejo tudi semiuniverza.  V 18. stoletju je bil dodatno uveden še  medicinsko-kirurški študij.

Popolna univerza v Ljubljani, sprva pod imenom Écoles centrales, je bila ustanovljena leta 1810 v času Napoleonovih Ilirskih provinc, a je bila kmalu za tem, ko si je Avstrija povrnila oblast nad Slovenijo, ukinjena. Višje/visokošolsko izobraževanje v Ljubljani pa je avstrijska oblast vrnila v obliko, ki je obstajala pred francosko zasedbo. Rektor ljubljanske univerze za časa francoskih Centralnih šol je bil Jožef Balant  (Walland, Valant) (1763-1834), kasnejši  goriški škof in nadškof  ter  metropolit ilirski, ki je bil rojen  v Novi vasi pri Radovljici. Zaslužen je bil za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva na Slovenskem in spada med naše pomembne narodnobuditeljske šolnike in duhovnike.

Začasno narodno predstavništvo v Beogradu je 16. julija 1919 na 55. seji v drugem branju dokončno sprejelo zakon o Univerzi v Ljubljani, uradno »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, s popolnimi Pravno, Filozofsko, Tehniško, Teološko in nepopolno, dvoletno Medicinsko fakulteto. Za je glasovalo 153 od 153 prisotnih poslancev. Regent Aleksander je zakon podpisal 23. 7. 1919 in ta datum štejemo tudi za uradni ustanovitveni datum, čeprav je bil v uradnem listu Kraljevine SHS, Službene Novine št. 83, objavljen šele 23. 8. 1919, v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo št. 140 pa 1. 9. 1919.[3] Veliko zaslug za ustanovitev univerze ima Mihajlo Rostohar.[navedi vir]. S kraljevo odločbo je bilo 31. avgusta imenovanih prvih 18 profesorjev. Dvanajstega novembra so bili izvoljeni rektor in dekani, 3. decembra pa je bilo prvo predavanje.[4] V prvem letu (1919-1920) se je na univerzo vpisalo 942 študentov, od tega 28 žensk in 914 moških. V študijskem letu 2007-2008 pa je bilo vpisanih že 47.465 študentov.[5]


Črka W Ta del članka je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.

Zgodovina poimenovanja

  • Univerza Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani/Univeritas Labacensis (1919–1929)
  • Univerza Kralja Aleksandra I. v Ljubljani/Universitas Alexandrina (1929–1941)
  • R. universita di Lubiana/Kraljeva univerza v Ljubljani (1941–1943)
  • Universität Laibach/Univerza v Ljubljani (1943–1945)
  • Univerza v Ljubljani (1945–1979)
  • Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani (1979–1990)
  • Univerza v Ljubljani (od 1990)

Organiziranost

Trenutni rektor univerze je elektrotehnik Igor Papič

Univerza v Ljubljani je javna ustanova, katere formalnopravna ustanoviteljica je Republika Slovenija,[6] a ima poseben status med javnimi ustanovami, saj slovenska Ustava in Zakon o visokem šolstvu določata, da so javne univerze pri izvajanju svojega poslanstva avtonomne v organizacijskem in akademskem smislu. Pri tem pa ta pojem v zakonodaji ni natančno opredeljen, tako da je v praksi avtonomija omejena na več načinov, na primer z umestitvijo akademskega osebja v sistem javnih uslužbencev.[7][8]

Vodja in predstavnik univerze je rektor, ostali organi pa so še senat, ki je najvišji strokovni organ, upravni odbor, ki je odgovoren zlasti za materialne zadeve, in študentski svet, ki zastopa interese študentov. Članice – fakultete in akademije – vodijo dekani, poleg tega pa imajo lastne senate, upravne odbore, študentske svete, akademske zbore in druge organe.[6]

Največji delež, več kot 300 milijonov evrov vrednega proračuna (za leto 2016[1]) predstavljajo neposredna proračunska sredstva za izvajanje študijskih programov,[9] fakultete pa lahko pridobivajo sredstva tudi z naslova šolnin za izredni študij, kandidiranjem na nacionalnih in mednarodnih razpisih za raziskovalno dejavnost ter iz drugih virov.[6]

Članice univerze

Univerzo sestavlja 26 članic, od tega 23 fakultet in tri umetnostne akademije, ki izvajajo študijske programe v skladu z nacionalnim programom visokega šolstva.[6]

Trenutne članice

Bivše članice

Druge podrejene ustanove

Viri in opombe

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 "Univerza v številkah". Univerza v Ljubljani. 2016. Pridobljeno dne 31.10.2016. 
  2. Valič, Urša (13.12.2013). "Dan Univerze v Ljubljani". Muzej novejše zgodovine Slovenije. Pridobljeno dne 13.10.2016. 
  3. Polec, Janko (1929). "Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo". Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega. str. 173 in 181. 
  4. "Zgodovina UL". Univerza v Ljubljani. 
  5. Kuhar, Špela; Potokar, Robert (2008). Gremo v mesto Ljubljana. Ustanova Fundacija Piranesi. 
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 "Statut Univerze v Ljubljani". Pravno-informacijski sistem. 28.1.2005. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=STAT98#. Pridobljeno 31.10.2016. 
  7. Svetlik, Ivan (9.4.2016). "Komu koristita akademska svoboda in avtonomija univerz?". Delo. Pridobljeno dne 31.10.2016. 
  8. Igličar, Albin (2005). "Avtonomija univerze v luči slovenske in evropske ustave ter bolonjske deklaracije". Revus 5: 91–101. doi:10.4000/revus.1816. 
  9. Sklep o določitvi letnih sredstev za financiranje študijske dejavnosti za leto 2016. Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport. 6.6.2016. http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Visoko_solstvo/Statistika_in_analize/Financiranje/Sklep_o_dolocitvi_letnih_sredstev_za_TSF_2016.pdf. Pridobljeno 31.10.2016. 

Glej tudi

Zunanje povezave